Zavod POGLED    
   

Domov

Cenik

Terapevti

Kontakt

Čuječnost

Članki in terapevtske zgodbe

Knjige

Napoved dogodkov

   
   
     
 

Iz skupine za hčerke

  • "Intenziven proces, ki je potekal v skupini za hčerke, me je pognal v še globlje raziskovanje mojih odnosov z drugimi ljudmi. Moj intimen rezultat skupine za hčerke, ki ga opažam par mesecev po zaključku procesa znotraj skupine, je intuitivna graditev svojega "ženskega plemena". Skupina mi je dala skomine po tem, kako lepo je imeti ob sebi žensko, ženske, od katerih se lahko učiš, se na njih nasloniš, se z njimi veseliš, imaš in daješ uteho... " (Maja)

 

  • "Meni osebno je bila to ena boljših izkušenj v mojem življenju. Na skupino sem se vpisala zato, ker sem se začela zavedati, kako veliko vzorcev obnašanja (tudi tistih manj lepih) podzavestno prenašamo na otroke. Želela sem ozavestiti svoje strahove, dvome, jezo in tega ne prenašati na naslednjo generacijo. Najprej se mi je zdelo, da se bom težko odprla in pred tujci govorila o svojih najglobljih občutkih. A z vsakim srečanjem sem se počutila bolj domačo, bolj varno in spoznavala vse te čudovite ženske, ki smo pogumno delile svoje bolečine, strahove, razočaranja, pa tudi navdušenje in veselje. Absolutno priporočam skupino vsakemu staršu, ki želi osvoboditi sebe in svojim otrokom dati najboljšo popotnico za življenje" ( Brigita)

 

  • "Skupina za hčerke pri Zavodu Pogled je bila zame pomemben košček sestavljanke oz. poti, na katero sem se podala, ko sem dobila svoje otroke in stvari nekako "niso več štimale" - to pa je, končno odrasti, premagati travme ali čustvene zanke, ki so se rodile v otroštvu in mi krojijo življenje še danes. Odkriti odnos s svojo mamo je odkriti pot do sebe. Andreja nas je res povezala v tej skupni točki - da smo vse hčerke. In skupaj smo lahko iskale to neodkrito resnico. Na skupini sem ogromno spoznala o sami sebi. Res neprecenljivo." (Ana)

 

  •  "Skupina za hčerke je bila zame prelomnica, ko sem se, po dolgih letih zlitega, čeprav na videz popolnoma normalnega odnosa z mamo, zares prvič odločila zase. V skupino sem vstopila nekoliko negotovo, saj me je sprva dajal občutek krivde, češ da ven iz družinskega kroga, kar nikoli ni bilo sprejemljivo, nosim svoje najglobje občutke o tako dragocenem odnosu, kot je odnos s staršem. A ravno to, da sem prvič stopila iz tega "svetega" kroga, pogledala vanj iz distance, celo ugotovila, da je ob meni mnogo drugih čudovitih žensk, ki prav tako stojijo tukaj z menoj, doživljajo enako, da so si naše zgodbe tako podobne, da so si naša čustva tako podobna, da si lahko dajemo popolno varnost in podporo, je bilo izjemno osvobajajoče. In ko enkrat doživiš to, ko te nekdo tako lepo vodi skozi ta proces, ko ti nekdo da prostor, da se izraziš in si sprejet z vsem, kar nosiš v sebi, takrat veš, da ima življenje ponuditi veliko več, kot le tisti mali "varni" svet, ki so nam ga, sicer v dobri veri in skozi svoje rane, poklonili naši starši. Prijateljstva, ki se razvijejo v skupini, kjer se razgališ tako močno in si hkrati sprejet v svojih čutenjih, so prijateljstva, ki so pristna. Hvaležna sem za vse znanje, ki sem ga prejela v skupini, hvaležna za izkušnjo, ki mi je odprla oči in me postavila na povsem novo pot v mojem življenju, hvaležna za vse moje močne ženske, ki so mi navdih in bom z njimi ostala povezana v srcu in duši za zmeraj. " (P.)

 

 

  • »Vse je uredu, ampak nekaj ni uredu.. Ko se niti ne zavedaš, da nisi v stiku sam s sabo, ampak naenkrat imaš težave v partnerstvu in z otroki, čutiš, da nekaj ni tako kot bi moralo biti, ne veš pa kaj točno. In za nameček, še boli. Potem tako močno hrepeniš po nekem razumevanju, po odrešitvi, po objemu, ljubezni, občutku varnosti.. In ugotoviš, da v resnici hrepeniš po mami. Prvi odnos je vedno z mamo. Kakšen je ta najin odnos? Kako se jaz pravzaprav počutim ob njej? Vse je uredu, ampak.. Kaj? Nekaj je ostalo neizrečeno, nerazrešeno? Nekaj nezavednega. Nekaj, zaradi česar reagiram, tako kot reagiram, ko mi osebe, ki so mi najbolj blizu, pritiskajo na moje gumbe.. Ženske, hčerke.. Hrepenenje po mami se nikoli ne konča! Ampak kaj, ko je ta odnos tako kompleksna stvar?«
 
  • ´OTROK NE MORE PREŽIVET BREZ ODNOSA´, zato bo naredil vse, da ga bo imel. Prilagodil se bo. In kako sem se prilagodila jaz? »Če te mama ´ne vidi´, se sama ne znaš doživljat, ker te z videnjem ustvari mama. In če te ne vidi, se moraš sama ustvarit. Kako strašljivo je to spoznati pri 35ih! Jaz sem ena od tistih, ki se mora še ustvarit. Ker sem se prilagodila tako, da sem postala ugajalka, ki čaka, da pride na vrsto, se še danes ujamem kako dajem drugim prednost pred sabo in kako avtomatizirano raje ugajam, kot da najprej izprašam sebe, kaj si želim, kaj zmorem in kaj mi ustreza. Vse zaradi globoko vkoreninjenega strahu zavrnitve in nesprejemanja, če ne bom ugajala. Kako bom pa preživela, če me ne bodo imeli radi, če ne bom sprejeta, če se uprem, če rečem ne? Istočasno pa potem krivim vse druge za svoje nezadovoljstvo. Kot bi povzela osebnost svoje mame, tako zelo nezadovoljno in brez volje po življenju. In sama vem kako zelo frustrirajoče je poskušati nekoga osrečiti, ga pripraviti, da bo končno že enkrat dobro.. Pravijo da, ko je mama »pri sebi«, otrok zacveti. Ampak moja mama se verjetno nikoli ne bo spremenila. Nekatere se. Moja se ne bo. Kakšen grozen občutek! In to je treba sprejeti! Kako? Neskončen proces žalovanja.. pa še vedno je živa, ha! Kaj pa zdaj? Kaj to pomeni zame? Bom taka kot ona? Kako naprej? Trenutno sem na poti ustvarjanja sebe. Začela sem se zavedati velike odgovornosti do svojega življenja, do sebe, do svoje družine. Da je moja odgovornost, da se naučim umiriti se in si zgradim čustveno varen svet, ker bom le tako lahko sama boljša mama in zadovoljna sama s seboj, s svojimi odločitvami, odnosi. Kje lahko jaz spremenim zgodbo, da ne nosim dediščine naprej? Kaj bom vzela od svoje mame in kaj bom zapustila? Povem čez 35 let. Cilj je vsekakor, da prekinem družinsko dediščino, vzorce, tako da moji hčerki ne bo treba čez to. Rada imam zgodbe, anekdote, ker si jih zapomnim. Modra gospa je z nami delila eno: »Ker bo hrepenenje po mami vedno ostalo, si vzemi en delček mame, naprimer eno malo dozico svoje mame; njeno jamranje, njeno zelenjavo, karkoli pač zmoreš prenesti, v zameno, da imaš mamo, pa čeprav ne tako, kot jo potrebuješ ti. Ostalo bolečino pa pretvori v skrb za svoje otroke in zase! Rabiš nekaj od mame, pa čeprav majhno dozico sranja. In lahko si dovoliš majhno dozico, ne pa celega vedra sranja.« Izkušnja s Skupino za hčerke je bila zame balzam za mojo dušico. Začela sem hrepeneti po čustveni osvoboditvi, po iskrenejših odnosih. V tej skupini smo hčerke različnih mater in okoliščin ugotovile, da imamo še kako drugačne zgodbe, naša čustva pa so si tako podobna. Biti razumljen in ne obsojan ali osramočen zaradi svoje družine ali svojih čustev daje občutek peresne lahkosti. Hvaležna sem vsem, ker ste stale z mano in delile sebe. Zares čudovita izkušnja, ki ni vplivala le na moje življenje, ampak tudi na mojo družino. (Anita)

 

  • "Za terapevtski pristop v skupini na temo odnosa mama-hči sem se odločila zato, ker sem začutila, da moram o tem odnosu spregovoriti na glas, pa vendar v vodenem procesu in v krogu tistih, ki prav tako želijo ta odnos predelati. Skupina je bila zdravilna že zato, ker smo videle, da nismo same in da je odnos med mamo in hčerko bil marsikje zelo boleč in da smo si druga drugi resnično prisluhnile. Začutile smo, kako pomembno ta odnos vpliva na vse druge odnose v življenju, še posebno pri oblikovanju identitete mame svojim (bodočim) otrokom. Andreja je proces ranljivosti, ki se je odpirala v nas, vodila čudovito in varno, ter nam odpirala nov pogled na stvari. V skupini je sicer manj prostora za izražanje vsega, kar bi tisti trenutek rad povedal, pa vendar je Andreja zelo dobro ocenila, kdaj kakšna od nas potrebuje več časa in vedno smo vse dobile nekaj zase. Ponujena nam je bila tudi možnost zapisovanja občutkov na teme, ki so se odpirale, in da smo to poslale Andreji. Meni osebno je bil ta del procesa izredno pomemben, saj sem doma umirila misli, ostala v procesu, na skupini pa smo potem vedno dobile povratno informacijo in usmeritev. Lahko rečem, da sem na skupini določene stvari prvič začutila in ozavestila, veliko stvari sem tudi zaključila, kar mi je najpomembnejše. Zelo sem hvaležna za to skupino in čudovito je, ker se udeleženke tudi sedaj po koncu občasno srečamo na kavici in smo si podpora tudi naprej." (Mateja)
 
Ponudbe in programi
Za učitelje, vzgojitelje in druge pedagoške delavce
Za podjetja
Srečanja ob knjigi
Travma center
Terapevtski program
Individualna terapija
Partnerska terapija
Družinska terapija
Terapija otrok in mladostnikov
Enkratni pogovori
Skupinska terapija
Šola čuječnosti
Za starše

 

Junij 2019

Po To Sr Če Pe So Ne
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30

Koledar dogodkov

 

POZOR!

Knjiga Celostni razvoj otroških možganov bo kmalu izšla v prenovljeni podobi!

 

 

DO SEDAJ SMO V ZAVODU POGLED IZDALI:

Vzgoja brez drame, celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.

 

Vihar v glavi, moč najstniških možganov, Daniel J. Siegel, M. D.

 

Celostni razvoj otroških možganov, Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.

 

Otroška slikanica DIHAM, Andreja Vukmir Brenčič

 

  

 
     
  Vse pravice pridržane zavod POGLED © 2010 - 2019  
 

Postavitev spletnega mesta in gostovanje Prolog d.o.o., Logatec 1990 - 2019